Spregledani vidik janšizma: performans razredne razlike

Analize janšizma in pritožbe čez trenutno vlado, ki jo pooseblja figura Janše, so vsak mesec številčnejše in ostrejše. Pri Danes je nov dan so pred kratkim denimo izdali spletni priročnik za telebane, v katerem skušajo sistematično našteti vse podobnosti med Janšizmom in fašizmom kot so vloga kulta vodje, specifična propaganda, podrejanje medijev, diskurz teorije zarote, itd. Navkljub sorazmerni prepričljivosti vseh naštetih problematičnih elementov pa opažam, da je določen aspekt janšizma, ki si ga ta deli s fašizmom, v analizi izpuščen. Ta izpust pa je, kot bom skušal pokazati, za sodobno progresivno levico do določene mere simptomatičen.

–II–

Najpogostejši recept za soočanje z janšizmom gre nekako takole: koncentrirati se je potrebno na najbolj ekscesne in problematične dele nezaželenega režima, jih izpostaviti, pokazati na njihovo nevzdržnost, tudi z vzpostavljanjem povezave s fašizmom in neonacizmom. Četudi je ta strategija lahko učinkovita pri delegitimiranju, zmanjševanju popularnosti in razkrinkavanju obravnavanih politik, pa metoda »koncentriranja na slabo« po strukturni nujnosti tudi nekaj spregleda – ni zmožna namreč pokazati, kako diskurz deluje na tiste, ki se v njem prepoznajo; na tiste, ki se ne koncentrirajo samo na radikalne elemente, s katerimi se ne strinjajo, temveč se strinjajo s celoto, četudi se mogoče ne poistovetijo povsem z vsemi njenimi elementi. Natančno ta perspektiva je namreč tista, zaradi katere je janšizem realen problem in zaradi katere sploh lahko vlada.

Lokalne analize janšizma bi lahko do določene mere primerjali z analizami trumpizma – kot v članku Listening to Trump ugotavlja Christian Parenti se zdi, da redko kateri kritik Trumpa posluša njegove govore v celoti. Sam se tega loti in ugotovi, da – navkljub nedvomni prisotnosti rasističnih in mizoginih elementov – Trump ne govori samo o zidu na meji, deportacijah in muslimanskemu terorizmu. Nasprotno, kar Parenti (v času zadnjih volitev leta 2016) razpozna kot jedro trumpizma, je ekonomski populizem, ki na specifičen način odgovarja na skrb in občutke segmentov populacije nižjih slojev. Podobno bi lahko rekli v kontekstu janšizma. Kot sem že skušal pokazati v nekem drugem kontekstu Janša ni samo Janša Twitterja. Vse kar dela, ni samo provokacija. Za razliko od zadnjih volitev, ko je SDS kampanja temeljila na izrazito antimigrantskem sentimentu se zdi, da je tokrat tudi ta vidik potisnjen v ozadje. Njegovega diskurza ne reprezentirajo (vsaj z vidika prepričanih) njegove izjave o Srebrnici, žalitve in grožnje novinarjem ali simpatiziranje z domobranstvom. Četudi so omenjeni elementi delčki širše sestavljanke, Janši v veliki meri tudi škodujejo, sploh sedaj, ko je zaradi funkcije predsednika vlade prisiljen v performans spravljivosti in sredinskosti.

Jedro janšizma gre, podobno kot v primeru trumpizma, morda iskati v specifičnem ekonomskem populizmu, ki ustreza igranju na čustva deklasiranega srednjega razreda. Ravno v tem elementu gre iskati njegovo moč, njegovo prepričljivost. Nove srednjerazredne privržence trenutna vlada, prej kot z ideološkimi temami, pridobiva zaradi vavčerjev, simpatiziranja z UTD-jem in podjetniško »učinkovitostjo« pri soočanju z epidemijo. Slovenija namreč zaradi kompleksnega spleta razlogov ni država, kjer bi bilo mogoče hegemonijo doseči s kulturnim konservativizmom, krščanskimi vrednotami in antikomunizmom, kot to velja v primeru Hrvaške, Madžarske ali Poljske. Je pa Slovenija država srednjega razreda, ki jo bolj kot proletariat okarakterizira »passatariat«, kot se je nekoč izrazil Grega Repovž; »passatariat«, ki ga mogoče najbolje reprezentira kak privatnik iz Počivalškovega Posotelja. Vsaj zunaj večjih mestnih središč je namreč Slovenija država malih podjetnikov, producentov manjših kosov za nemški trg, deloma tudi kmetov. Ravno ta populacija se poistoveti s producerizmom – s pozicijo družbenih producentov, ki jim država preko davkov trga delež trdo zasluženega kruh. Ravno ta populacija je tista, ki zelo dobro sliši glavno vsebinsko delitev Janševega diskurza, delitev na prvo- in drugorazredne; delitev na manjšinsko ter odklonsko elito in »normie« večinsko Slovensko populacijo; delitev na produktivne, ki s presežnim delom lastnih rok hranijo zajedalce in parazite, migrante, izkoriščevalce socialnih prejemkov, javne uslužbence; delitev na urbano in ruralno Slovenijo; delitev na tiste, ki delajo ter se pravilno soočajo z virusom, in na tiste, ki protestirajo in ne upoštevajo predpisov glede širjenja virusa, itd.  

Na zelo specifičen način bi bilo mogoče trditi, da ostaja v tem jedru Janša zvest vulgo-marksizmu iz začetka osemdesetih let in da je trenutno njegov diskurz (vsaj na ravni parlamentarne politike) edini, ki stavi na tovrstno razredno razklanost družbe. Pred leti se je s strukturno gledano podobnim tipom govora, ki je, izhajajoč iz delitve na 99% in elito, stavil na polarno razslojenost, vzpostavila Levica, ki se je v prvi vrsti samo-prezentirala kot socialistična alternativa vsem (elitističnim) strankam, ki naj bi izhajale iz (neo)liberalnega konsenza. Danes se v nasprotju s tem zdi, da širom zahodnega sveta na (populistično?) delitev na elito in množice stavijo samo še skrajno desne politične opcije. Tega ne gre razumeti kot enoznačno kritiko levice, saj je pristajanje na omenjeni diskurz z vidika delovanja znotraj parlamentarnega sistema pogosto najbrž res zgolj nevzdržni populizem. Priznati je skratka potrebno, da levi populizem sloni na trhlih temeljih in da so lahko sentimenti jeze zlorabljeni in kanalizirani v prid skrajno desnega populizma. Vseeno pa je problem, da procesa popularizacije in komercializacije nekaterih levih topik ter bližanja levice s sredino, spremljajo tudi izrazite migracije volilnega telesa (ki jih je med drugimi opisoval Thomas Piketty): z levico se namreč vse bolj identificira predvsem urbani višji srednji razred, medtem ko nižji in srednji razredi ruralnega prebivalstva postajajo vse bolj dovzetni za nagovore novih oblik skrajne desnice, med katere spada tudi SDS (to sem pred leti že tematiziral za Radio Študent).    

Kot že omenjeno v začetku teksta, je na podoben način skušal jezo nižjega srednjega razreda izkoriščati tudi zgodovinski fašizem, ki je zaslombo pogosto iskal v poziciji tistih, ki se identificirajo z imperativom tržne konkurence, čeprav jih zelo težko enoznačno razglasimo za kapitaliste – mali podjetniki, lastniki trgovin, kmetje, samozaposleni. To je pozicija, ki ne spada na nobeno stran marksistične razredne razlike; njeno naklonjenost si je mogoče pridobiti z izkoriščanjem revolucionarnega sentimenta delavstva, pri čemer je mogoče (paradoksno) delovati tudi v skladu z interesi kapitala, zaradi česar je lahko fašizem profitiral na dveh koncih in privlačil navidez nasprotne družbene skupine – zagovornike tradicije in statusa quo na eni ter jezne mlade upornike in revolucionarje na drugi strani. Fenomen deklasacije in postopno izginjanje srednjega razreda je tako po prvi svetovni vojni namreč spodbudil nastanek političnega gibanja, ki je posnemalo revolucionarne pretenzije po zamenjavi obstoječe hierarhije (diskurz o prvo in drugo razrednih) in naj bi obenem omogočilo narodno pomladno preroditev. Ta je obenem korak v prihodnost in vrnitev v preteklost, v naravno stanje prave hierarhije (vse to so, med drugimi, analizirali Theodor W. Adorno, Wilhelm Reich in Roger Griffin).

Soroden fenomen deklasacije vzporedno z naraščanjam razlik (tako na ravni realnega kot tudi v kulturnega kapitala) lahko v Sloveniji (sicer nekoliko manj izrazito kot drugod v razvitem svetu) opažamo v zadnjem, post-kriznem desetletju. Zlata leta raznoraznih privatnikov (torej devetdeseta) so nepreklicno končana. To stanje pri mnogih spremljajo občutki zavrženosti, odvečnosti in neuslišanosti v javnem prostoru. Vendar te afekcije, ki so na las podobne tistim, ki začenjajo delavske revolucije, fašizem po navadi usmeri drugam: jezo nad lastno nizko plačo nadomesti jeza nad visokim socialnim prejemkom soseda; za krivičnosti trga so odgovorni določeni posamezniki, ki izigravajo sistem (jemljejo službe, lenarijo, itd.), pogosto tujci. Na mesto socialne revolucije se zahteva nemoteno delovanje »čistega trga«, ki naj bi sam po sebi izločil odvečneže; ostra konkurenča razmerja povsem ustrezajo idealom ostrega evolucijskega boja, kjer zmagajo pravični naravni zakoni in ostra rasistična selekcija. Kdor ne dela naj ne je, niti ne protestira – to je korak do prave, naravne hierarhije.  

S tovrstnim idealom »prave hierarhije« pa se poistovetijo predvsem tisti, ki sami sebe v trenutnem sistemu vidijo kot drugorazredne, pri čemer razloge za to drugorazrednost predpišejo krivični negativni selekciji, ki jo vodijo elite z namenom lastne reprodukcije. In točno to vlogo odigra v imaginariju prepričanih figura Janeza Janše, ki zastopa samoraslega in uspešnega politika, heroja osamosvojitve, ki bi nedvomno lahko na prostem in pravičen političnem trgu še bolj uspel, če ga ne bi skušali na vsak način izključiti in utišati. Janševa zgodba je na nek način prototip zgodbe malega provincialnega človeka, ki se bežno dotakne močvirij prestolnice, se (tudi zaradi majhnosti našega prostora) hitro vpne v oblastne mreže, ki pa ga v končni fazi zaradi njihove notranje izrojenosti izvržejo in zavržejo. Ta imaginarij ne razumejo samo že prepričani, konservativni in anti-komunistični upokojenci, temveč tudi velik del tiste sredinske in apolitične populacije, ki je skušala v zadnjih desetih letih po končanem študijo vzpostaviti spodobno življenje. Ta imaginarij, ki se dobro zlije z nekoliko sodobnejšo kritiko kulture zavračanja [cancel culture] in občutkom negativne selekcije v javnem sektorju, izkoriščajo tudi druge figure skrajne desnice, ki se vsi po vrsti poistovetijo z vlogo izključenih sistemskih upornikov.

Janšizem je skratka morda bolj kot v svoji najbolj skrajni obliki (simpatiziranje z domobranstvom, antikomunizem, tviti o Srebrnici) nevaren v svoji na videz nedolžni, celo apolitični afirmaciji generičnega življenje nekega delovnega »lokalca«, ki nima časa za proteste in socialna omrežja (v tem kontekstu predlagam v branje članek Zvonka Černača v zadnjem Pivškem listu). Samo na tem temelju je zmožen vzpostavitve ideološke hegemonije, ki stavi na priključitev apolitične in povprečne sredine, ki jo zadnje čase nagovarjajo tako z vavčerji, kot tudi z relativizacijo razlike med levimi in desnimi političnimi odkloni (»na obeh straneh je enako sovraštva, možna je pomiritev v sredini, itd.«) in obljubo »neideološke« oblike vladanja. Kot nekje trdi Adorno (prevod njegovih predavanj o radikalni desnici se kmalu obeta pri založbi Sophia), je potrebno pri analizi fašizma upoštevati, da je morda »sodobna bolezen ravno v normalnem«. Fašizem na specifičen način skratka ni skrajno ali radikalno, temveč sredinsko, povprečno, normalno in normativno politično gibanje, ki sistematično zavrača vsakršno odklonskost (mislim in upam sicer, da je v Sloveniji tudi med »normie« populacijo prisotne dovolj zdrave »bolanosti« in specifične odprtosti duha, kar najbolje preprečuje vznik tovrstnih izključevalnih politik).

Kot že nakazano, predstavlja razredna analiza janšizma določeno zadrego, zato v medijskem prostoru ni preveč spodbujana (izjeme seveda so, denimo članek Jaše Veselinoviča in Ane Podvršič). Prvič zato, ker ne spada povsem v žanr nizanja negativnih lastnosti janšizma. Drugič morda zato, ker naj bi tovrstna analiza – s tem ko opozarja na vlogo širše ekonomske in družbeno-politične pogojenosti ter vlogo občutkov izključenosti in legitimne jeze – opravičevala nestrpne politike. Tretjič je problem te analize ta, da smo prisiljeni priznati, da del tega, o čemer govori janšistična kritika (denimo razraščenost problematičnih mikro-praks in negativna selekcija) ni povsem brez realne osnove. Četrti problem je, da nas ta analiza pusti brez opolnomočenja. Odgovor na vprašanje, kako naj progresivne politike rešujejo razredno problematiko, ki pogojuje vzpon janšizma/fašizma, namreč ni tako enostaven. Več o tem morda kdaj drugič.